Omemba: Navid Kermani

»Ne sprijaznim se s tem, da srca ljubeča trda prst tre …«

»Ti spiš. Krog tebe je tihota,v njej duša je namah nesrečnain moli v strahu: Bože dobri,daj nama, da ta noč bo večna.«

»Nihče me ni mogel videti in včasih sem zrl globlje v notranjost gozda, a največkrat sem nadzoroval hišo, njena okna in predvsem vrata. Zvoki. Zveni. Šumi. Močno so me pritegovale hišne melodije, kot sem poimenoval vse zvočnosti, ki sem jih slišal doneti iz hiše.«

»Potem si na prsi prilepim nalepko, na kateri je črno na belem zapisana ena samcata beseda: nemščina. To je to, to dejanje, od tedaj naprej se napis na mojih prsih glasi kot priznanje: nemščina. Ja, Nemec sem, ne po izvoru, po svetlih laseh, arijski krvi ali podobnih neumnostih, pač pa preprosto po jeziku, s tem pa po kulturi.«

»Ko te kdo vpraša, Kako je v Bosni, mu zabriši v obraz: najboljšim najtežje, najslabšim najbolje.«

»Četrtek Tudi če sem te v sredoljubila, kaj ti bo? V četrtek te ne ljubim, je pač tako. Zakaj se pritožuješ, zares ne vem. Ljubila sem te v sredo. Kaj naj zdaj s tem?«